Britanski igralec in ustvarjalec serije Po Bookovo se 11. novembra na Viasat Epic Dramavrača v vlogo ekscentričnega londonskega detektiva Gabriela Booka. V pogovoru razkriva, kako se je porodila zamisel za serijo, zakaj ga tako privlači povojna Anglija in kaj ima s svojim junakom skupnega.
Mark Gatiss je eden najbolj prepoznavnih obrazov sodobne britanske televizije. Kot soustvarjalec serije Sherlock, v kateri je igral tudi Mycrofta Holmesa, je klasičnega detektiva približal novi generaciji gledalcev, sodeloval pa je tudi pri serijah Drakula, Poirot in Doctor Who. V seriji Po Bookovo je ustvaril povsem svojega detektiva: Gabriela Booka, nekdanjega vohuna in lastnika londonske knjigarne, ki z izjemno razgledanostjo pomaga policiji razreševati zapletene umore. Zgodba se odvija v povojnem Londonu leta 1946, kjer se za ugledno podobo knjigarnarja skrivajo tudi precej bolj osebne skrivnosti. Druga sezona prinaša nove zločine, nenavadne osumljence in potovanje v Nemčijo, Gatiss pa ob njenem prihodu razkriva tudi nekaj zanimivosti iz zakulisja.
V svojih delih se pogosto vračate v preteklost. Če bi lahko potovali skozi čas, katero obdobje bi izbrali?
Zgodovino sem imel vedno rad, vendar je današnji svet tako strašljiv, da bi z veseljem sedel v časovni stroj. Če bi imel TARDIS iz serije Doctor Who, bi odpotoval v prihodnost, ker me zelo zanima, kako se bo vse skupaj razpletlo. Preteklost je preteklost. Seveda bi se lahko za hip vrnil in si ogledal dinozavre, kar bi bilo neverjetno, ampak prihodnost … Samo predstavljajte si!
Kako se počutite ob vrnitvi serije Po Bookovo z drugo sezono?
Čudovito se je vrniti, saj nikoli ne veš, kaj bo uspelo. Kot je dejal scenarist William Goldman: »Nihče ne ve ničesar.« Pri pisanju je treba najti pravo ravnovesje. Kriminalna uganka mora ostati najpomembnejša, vendar so se gledalci zelo odzvali tudi na zgodbo v ozadju – Bookov zakon, s katerim prikriva svojo homoseksualnost, skrivnost Jackovega izvora in vse druge osebne zaplete.

Kaj nas čaka v novih epizodah?
V drugi sezoni se vračamo v Nemčijo, kjer bomo raziskovali, kaj se je zgodilo v preteklosti. Prva zgodba govori o spiritističnih seansah, svetu, ki me že od nekdaj obseda. V središču je lažni medij – saj drugačnih tako ali tako ni –, ki ima nekaj za bregom. Za mizo sedi cela vrsta osumljencev, ki se držijo za roke. Druga zgodba se odvija v krojačnici, tretja pa med božičnimi prazniki na nemškem gradu. Imamo tudi odlične gostujoče igralce, med njimi Jasona Watkinsa in Mirando Richardson. Skratka, čaka nas zelo pestra mešanica.
Kako se je sploh rodila zamisel za serijo?
Med pandemijo sem začel pisati knjigo, vendar nisem našel pravega tona. Bila je preveč temačna. Mislim, da jo je okužila kar pandemija! Vedel pa sem, da lahko pravi ton najdem v scenariju, zato sem napisal prvo epizodo. Potem sem na neki zabavi spoznal Walterja Iuzzolina in Jo McGrath iz produkcijske hiše Eagle Eye Productions. Povedala sta mi, da sta velika občudovalca mojega dela, kar je bilo zelo lepo slišati, in me začela spraševati, kaj bi rad pisal naslednje. Walter me je vprašal: »Nimate morda v sebi kakšnega zgodovinskega detektiva?« Jaz pa sem odgovoril: »Pravzaprav imam že scenarij.« In tako se je začelo.
Zakaj ste zgodbo postavili prav v čas po drugi svetovni vojni?
To obdobje me zelo privlači. Z vojno smo skoraj obsedeni, poznih štiridesetih in petdesetih let pa pravzaprav ne raziskujemo toliko. To je bil neverjeten čas velikih sprememb.
Svet je bil popolnoma razdejan, iz tega pa so se rodili veliko upanje in navdušenje, pa tudi velika razočaranja. Ljudje so se vračali domov in se poskušali znova vključiti v običajno življenje. Bilo je, kot bi poskušali metulja spraviti nazaj v kokon. Predstavljajte si ljudi, ki so se vrnili domov in se spraševali, ali jih služba sploh še čaka. Moški, ki so še tri tedne prej streljali na vojake, so se morali nenadoma vrniti k prodajanju zavarovanj. Zelo zanimivo je, kako so se države spoprijemale s tem. Ni presenetljivo, da je bilo v tistem času tudi toliko izbruhov nasilja.
Gabriel Book je precej nenavaden detektiv. Zakaj ste se odločili, da bo njegovo največje orožje prav znanje iz knjig?
Vsak detektiv ima nekaj svojega. Sam sem imel vedno rad knjige in vzdušje knjigarn. Kadar obiščem manjše mesto, vedno poskušam najti knjigarno. Zame je kot oaza. V njej se počutim čudovito, še posebej če je nekoliko ekscentrična in ima tisto posebno, skoraj samostansko vzdušje. Potem sem pomislil: kaj če bi se detektiv pisal Book in bi svoje znanje črpal iz dobesedno vsega, kar je bilo kdaj napisano? V tem smislu je kot analogni računalnik. Ni Superman, samo zelo veliko bere. In to je lepo sporočilo: če dovolj bereš, lahko postaneš pameten.

Koliko Marka Gatissa je v Gabrielu Booku? Imata kaj skupnega?
Oh, da. V Booku je veliko mene in v meni veliko Booka. Oba imava rada čaj. Sam pijem izključno čaj Yorkshire. Moj prijatelj Jeremy Dyson, s katerim sva sodelovala pri The League of Gentlemen, je nekoč na letalu sedel poleg pridelovalca čaja. Med pogovorom ga je vprašal, katerega od čajev, ki jih je mogoče kupiti v trgovini, bi priporočil. Odgovoril mu je: »Samo Yorkshire. Vse drugo so pometene smeti s tal.« Običajno uporabljam čajne vrečke, ki jih dam v lep prozoren čajnik, občasno pa si privoščim čaj v lističih, ker je veliko boljši. Nekaj čudovitega je v tem, ko opazuješ, kako se pripravlja in počasi dobiva jantarno barvo.
Book ima posebno Churchillovo pismo, ki mu omogoča dostop do krajev zločina. Od kod zamisel za to?
Pravzaprav sem si jo neposredno sposodil iz serije Doctor Who, in sicer z dovoljenjem Russella T. Daviesa. Doktor ima poseben papir, ki ga lahko pokaže ljudem, ti pa na njem vidijo tisto, kar želi, da vidijo. Bookovo pismo ima podoben namen. Največja težava ljubiteljskega detektiva je namreč dostop do kraja zločina. In ničesar ne prenesem manj kot birokracije. Nočem treh prizorov izpolnjevanja obrazcev ali čakanja za policijsko zaporo. To je resnično življenje, ne fikcija. Zato Book preprosto pomaha s svojim posebnim pismom in lahko vstopi. Nekega dne bomo izvedeli, kaj v njem piše. In kaj je Book storil za Churchilla.
V številnih kriminalkah so ljubiteljski detektivi in policisti nenehno v sporu. Gabriel Book pa se z inšpektorjem Blissom precej dobro razume. Zakaj?
V detektivski literaturi obstajata dve vrsti odnosov: v eni se ljubiteljski detektiv nenehno prepira s policistom, v drugi pa se dobro razumeta. Sam imam veliko raje drugo možnost. Če policist ves čas nasprotuje nekomu, ki vsak teden uspešno rešuje njegove primere, je na koncu videti neumen. V resnici bi mu verjetno rekel: »Najlepša hvala.« Morda bi bil njegov ego nekoliko prizadet, toda če nekdo reši prav vsak umor, bi ga najbrž poslušal! Nisem želel ustvariti še ene serije, v kateri bi policist detektivu ves čas grozil, da je to njegova zadnja priložnost.
Čeprav je serija postavljena v London, jo snemate v Belgiji. Kako vam uspe ustvariti tako prepričljivo britansko vzdušje?
Belgija je fantastičen kraj za delo in presenetljivo dobro nadomešča povojni London. Notranjost knjigarne je studijska scenografija, večino drugih prizorov pa snemamo na resničnih lokacijah. Izmišljena ulica Archangel Lane je v resnici v Namurju na jugu Belgije. Tamkajšnje trgovine preuredijo tako, da ulica spominja na londonski Charing Cross. Vzdušje je res odlično.
________________________________________
Po intervjuju Jima Maloneyja.